KO GRADIJO ŽENSKE Zgodba o nastanku CENTRA Terra Anima Čisto, v resnici je to zgodba o moči življenja, ki te premakne nad meje mogočega. Zgodba o moči živali, ki ustvarjajo novi svet, zakaj one so se odzvale na tiho brbotanje hrepenenja v naših srcih in nam postavile izziv, veliko večji od nas. Sledile smo mu, velikemu načrtu in zato vam zdaj lahko povemo zgodbo: Kot mnoge dobre zgodbe se tudi ta začne s skokom čez plot. Le da se naša dobesedno: Kobila Kali je preskočila svojo ograjo, da bi preživela noč s svojim izbrancem. Prej nas je že dve leti prosila, da si želi žrebička, pa smo ji vedno prigovarjale, da naj še malo počaka, da najdemo primeren prostor zanjo, kjer bo lahko živela življenje primerno za njenega svobodnega duha. Ampak, kot je v človeški naravi običajno, da v nedogled odlašamo s svojimi sanjami, je stvari pač vzela v svoje roke, no, v svoja kopita.
Jutranja slabost ni bila njena, pač pa naša, po parih mesecih, ko si nismo mogle več zatiskati oči pred njenim naraščajočim trebuščkom. Povrhu vsega se je v Tinkinih sanjah najavil še črno bel konj, ki si jo je izbral za lastnico in se, spet dobesedno, čez sedem dni pojavil v Kalijinem hlevu v Ljubljani.
Torej bile smo tri ženske, dobre prijateljice, brez prihodkov in prihrankov, dva konja in tretji na poti ter zgolj trije meseci časa do napovedanega rojstva. Sprejele smo izziv in se verjetno čisto preprosto odzvale nekemu primarnemu instinktu 'gnezdenja', da poskrbimo za svojo novo družino in obenem postavimo dom za svoje poslanstvo, nekaj o čemer smo že dolgo sanjale. V najem smo dobile travnik, blizu našega doma in tistega dne dolgo zrle v 'nepopisan list' pred seboj. Namen je bil jasen: postaviti zavetje za konje, tako imenovan aktivni hlev, ki najbolje ustreza naravi konja.
No, me delamo drugače. Kje točno bo stalo zavetje, kakšne oblike bo, kam bo usmerjeno, kako bo zgrajeno, kakšne materiale bo vsebovalo, katere simbole, številke in razdalje moramo upoštevati,… vse to se je sestavljalo v poglobljenem pogovoru med zavestjo Prostora in našim namenom. Pomembno je, da Prostor sprejeme, kar zgradimo, še lepše pa je, ko to podpre in želi sodelovati. Zato smo po geomantični analizi in 'dogovoru z vsemi okoliškimi boginjami ' narisale načrt za štalco, ki bo vreden energij tega izjemnega kraja, na katerem smo se po naključju znašle. Na naši arhitekturni skici je bila štalca kot boginja sama; čaša-velika luna, ki v svojem naročju drži sonce, katero podpira drevo življenja. Takrat, še brez kakršnega koli gradbenega znanja niti slutile nismo, kako zakomplicirana je okrogla gradnja… Ko gradijo ženske Ne zato, ker bi iz gradnje hotele izključiti moške. Sploh ne. Ampak tako je pač naneslo, da smo se zbirale ženske. Edina razlika je bila, da nismo bile omejene v vloge, kaj ženska lahko in česa ne. 2.junija 2011 smo začele, dva meseca kasneje je bilo že toliko narejenega, da smo lahko pripeljale oba konja. Vmes pa so bili dnevi od jutra do noči prepojeni z znojem in trdim delom, popestreni s prijazno (včasih tudi prijazno skeptično) besedo, rogljički in kavo vaščanov, osuplih nad tremi ženskami, ki same gradijo ''džamijo'' sredi travnika. Vsi dvomi in strahovi so morali bledeti pred edinim neodložljivim rokom, ki je: rokom življenja, ki prihaja in 8. septembra 2011 nam je Kali namignila, da je čas. Novo življenje je bilo osupljivo, kot bi bilo zahvala in obenem močno zaupanje v vse kar je še pred nami. ... Kot čebelice Kako lep občutek je tiho brenčati (večinoma kar precej glasno z motorko;), delati svoje delo, si med seboj pomagati,… Ko je eni zmanjkalo, je že bila druga poleg, da poprime. Ženske smo drugačne, pozorne, prisotne pri več stvareh hkrati. Včasih se sporazumevamo brez besed, spet drugič se kot nore režimo,… Ker se ne moremo topoglavo zanesti na eksplozivno moč ene mišice, delamo s celim svojim telesom, preučimo težnost in telo drugega, na primer hloda, trama, ga podpremo, kjer je treba in vključimo njegovo lastno težnost, da se premakne. Velikokrat smo se šalile, ko so z nejevero gledali, da smo vse te težke tramove premikale same, da gradimo kot Egipčani. Za nas je bil to ples, poezija v gibanju, med nami in vsem, kar smo uporabljale, vsem, kar nas je s svojimi zakonitostmi učilo novih koreografij. Med gradnjo ne le da smo preko izkušenj priučile različnih obrti, ampak smo tudi znotraj sebe gradile in vzpostavljale nove, do sedaj neznane načine sodelovanja, sobivanja, harmonije.
2. junij 2011 - na začetku je bilo tako... ...potem so bile stopnice do nebes postavljanje grušta me3 ko smo zaključile tlakovanje vihtenje
lupljenje debel.. obdelava desk tesanje kako že - Ne reži veje na kateri stojiš... stebri templja
1.8. prideta konja prvo kosilo v novem domu drevo življenja neskončno prileganje 15. neustavljivo ustvarjanje v akciji...
 ...pokrivanja strehe šesterokotnik v čast čebelcam Pa vendar: Ženske delajo drugače… Vse to pa ne bi bilo mogoče, če se ne bi zavedale, da smo v službi nečesa veliko večjega od nas.
oblanje
8.9. rojstvo
Samo zaradi tega prizora je bilo vredno vse
med prvimi koraki
Svoboda, ki si jo vsak konjiček zasluži
Spontani matriarhat nove dobe Naj poudarim, to, da če bi se lotile gradnje konjeniškega centra iz lastne želje (čeprav že iz otroštva), nam s takimi pogoji, kot smo jih imele zagotovo ne bi uspelo. Danes je videti zgodba kot čudež, ampak ni. Take reči se zgodijo, kadar človek nesebično stopi na pomoč, daruje vse kar ima, da ohrani in počasti neko drugo bitje (s tem mislim predvsem na druge vrste, s katerimi si ljudje delimo ta planet- verjetno smo le tu šele resnično nesebični). Neznanje tako preskoči znanje in postane modrost. S tem ko smo postavljale temelje hleva, (ki so seveda morali biti kot v templjih naravno okrogli), smo postavljale temelje novega načina življenja. Posvečenega. Negujočega. Harmoničnega. Srčnega. Tako se je v nas nevede zasidrala modrost čebelic, da medtem, ko nabirajo nektar za svojo družino, za seboj puščajo svet izobilja v premnogih sadežih, ki dozorijo zgolj zaradi njihovega dotika. In to je vodilo, kateremu bomo ostale zveste v vsem, kar bomo počele v življenju. Da bo svet, ki ga puščamo za seboj, lepši in bogatejši od sveta, ki smo ga našle.
Štalca je postala tempelj konja, Prostor smo bojda upravičeno poimenovale duša zemlje, Terra Anima, a veliko dela nas še čaka v obliki vseh projektov poglobljene ekologije. Čebelicam v čast smo potem postavile šesterokotni osrednji prostor na seniku, ki bo kot oder širil njihovo poslanstvo z vsem, kar se bo tam dogajalo. - NejaMeta

volčji klic za  konec

pogozdovanje mucja lestvica
Moč ženske ustvarjalnosti je neizmerna, vabljene vse, da se nam pridružite v DRUŠTVU ali pa se udeležite ustvarjalnih delavnic Pegazovega izvira, da skupaj kreiramo nov svet v obstoj.
Meti
Špeli
Tinka
hvala, ker ste prebrali
DRUŠTVO za poglobljeno ekologijo TERRA ANIMA O nas V medijih
Članstvo
Pogled nazaj
CENTER TERRA ANIMA Nastanek
Delovni čas & kako do nas
Najem za dober namen
Spanje na seniku
TERRA ANIMA PROJEKTI
Wet.Land
KONJESRČNI KIRON
KOLEDAR
KONTAKT:
terraanima.info@gmail.com
ali 041 980 876 - Špela